V esejskih razmišljanjih si avtor postavlja vprašanja o človekovem
ustvarjanju, o njegovi izvirnosti, o celovitosti, o svobodi, o ljubezni in pa o
"najgloblji skrivnosti".
Na ta vprašanja odgovarja s pripovedovanjem o
lastnih doživetjih, z liričnimi opisi o uglašenosti
z naravo v svojem
mlinu ob Dragonji, pa tudi s polemiko ali pa z odkrivanjem Nietzschejevega
"divjega človeka" ali "nedolžnega norca" (kar Perceval pomeni v galščini). V
biblijskem Izgubljenem sinu prepozna osvobojenca, ki je „odvrgel hlapčevske
cunje", v Jezusu pa ne le krotko jagnje, ampak tudi "ostrino in žarino"
resničnosti. V dialogu med Indijcem in bogom Jamo zasliši tudi odgovor o
poslednji skrivnosti: "To si ti."
Duhovnost je
osrednja tema Šavovih premišljevanj. Odkriva jo v ustvarjanju, v tišini,
zbranosti, v naravi, daleč od „bobnečih in jalovih besed“. Znanost in duhovnost
se mu ne razkrivata kot nasprotij, ampak le preskok iz enega nivoja na drug. Pač
pa prepoznava konfesionalnost za mnogo ožji pojem, kot je duhovnost. Saj se v
duhovnosti razkrije svoboda, ko „srečaš svobodno volčjo kri v lastnih žilah“,
kar pomeni, da te ne bodo obiskale „volčje ure, ko kri grize srce“. Seveda se
duhovnost najbolj razpira v tihoti narave, ki se mu razkriva kot nekaj
neizmernega, podobnega zenu, budizmu, sufizmom ali indijski simboliki. V zahodni
kulturi pa mu primanjkuje duhovnih praks, ker Evropejci iščemo udobje, zato se
prepustimo ujeti v mrežo urnikov od 6. do 66.
leta.
O svobodi
premišljuje kot o pojavu, ki v družbi valovi. Tako odkriva v 30. letih na
Slovenskem „križarje“, mladostno gibanje katolikov, Kocbeka in druge, ki so
imeli za cilj „izgradnjo celovite osebnosti“ in novi etos, pa so potonili z
začetkom vojne. Prav tako gibanje doživi v 60. letih, ko je bil „dober čas za
življenje“, v mladostnem uporu pa potrebo po svobodnem raziskovanju
planeta.
Sprašuje se, kje
smo se zgubili, saj je tudi to gibanje potonilo.
O ljubezni
zapisuje predvsem doživljajsko, ko so srečanja radostna, včasih bukolična ali
melanholična, vedno pa ustvarjalna, povzema namreč, da mora biti ljubezenska
zveza vedno le prostovoljna, da „uživaš bližino“, „se veseliš
prisotnosti“.
Šavova
premišljevanja v Vrelcu vabijo bralca k preverjanju, k premisleku, saj avtor
večkrat poudari, da želijo njegovi odgovori spodbuditi novo iskanje in
odkrivanje izvirnosti v bralcu. Sebe namreč označi za iskalca svoje izvirnosti,
bivanjske srečnosti, ki zavestno sledi samemu sebi. Sebe vidi kot konja, „ki
mora dirjati, drhteti, ker ima moč, ki jo mora poslati v oči, ušesa, roke, noge,
ples in krike. Ali vsaj v vijuge pisala na papirju.“ Vlado Šav je rojen leta 1945 v Svetem Križu pri Trstu. Po diplomi na ljubljanski AGRFT je nadaljeval podiplomski šolanje na Poljskem, iz dramoterapije pa se je specializiral na Nizozemskem in v Angliji. Posvečal se je predvsem performansom, delavnicam aktivne kulture, seminarjem dramske terapije, publicistiki in literarnemu ustvarjanju v pripovedništvu in liriki. O gledališču in ritualu je objavljal v mnogih slovenskih leposlovnih revijah in osrednjih časopisih, v Dokumentih slovenskega gledališkega muzeja je leta 1999 objavil esej Grotowski in naš čas. Zadnje desetletje je zaznamoval s svojimi kolumnami v Delu, Sodobnosti, Reviji 2000 in Primorskih novicah. V zadnjem letu življenja (2008) je pripravil izbor teh kolumen, jih povezal v samostojna poglavja in svoji zadnji knjigi izbral naslov Vrelec.
|