Na ta vprašanja odgovarja s pripovedovanjem o lastnih doživetjih, z liričnimi opisi o uglašenosti

z naravo v svojem mlinu ob Dragonji, pa tudi s polemiko ali pa z odkrivanjem Nietzschejevega "divjega človeka" ali "nedolžnega norca" (kar Perceval pomeni v galščini). V biblijskem Izgubljenem sinu prepozna osvobojenca, ki je „odvrgel hlapčevske cunje", v Jezusu pa ne le krotko jagnje, ampak tudi "ostrino in žarino" resničnosti. V dialogu med Indijcem in bogom Jamo zasliši tudi odgovor o poslednji skrivnosti: "To si ti."

Duhovnost je osrednja tema Šavovih premišljevanj. Odkriva jo v ustvarjanju, v tišini, zbranosti, v naravi, daleč od „bobnečih in jalovih besed“. Znanost in duhovnost se mu ne razkrivata kot nasprotij, ampak le preskok iz enega nivoja na drug. Pač pa prepoznava konfesionalnost za mnogo ožji pojem, kot je duhovnost. Saj se v duhovnosti razkrije svoboda, ko „srečaš svobodno volčjo kri v lastnih žilah“, kar pomeni, da te ne bodo obiskale „volčje ure, ko kri grize srce“. Seveda se duhovnost najbolj razpira v tihoti narave, ki se mu razkriva kot nekaj neizmernega, podobnega zenu, budizmu, sufizmom ali indijski simboliki. V zahodni kulturi pa mu primanjkuje duhovnih praks, ker Evropejci iščemo udobje, zato se prepustimo ujeti v mrežo urnikov od 6. do 66. leta.

O svobodi premišljuje kot o pojavu, ki v družbi valovi. Tako odkriva v 30. letih na Slovenskem „križarje“, mladostno gibanje katolikov, Kocbeka in druge, ki so imeli za cilj „izgradnjo celovite osebnosti“ in novi etos, pa so potonili z začetkom vojne. Prav tako gibanje doživi v 60. letih, ko je bil „dober čas za življenje“, v mladostnem uporu pa potrebo po svobodnem raziskovanju planeta.

Sprašuje se, kje smo se zgubili, saj je tudi to gibanje potonilo.

O ljubezni zapisuje predvsem doživljajsko, ko so srečanja radostna, včasih bukolična ali melanholična, vedno pa ustvarjalna, povzema namreč, da mora biti ljubezenska zveza vedno le prostovoljna, da „uživaš bližino“, „se veseliš prisotnosti“.

Šavova premišljevanja v Vrelcu vabijo bralca k preverjanju, k premisleku, saj avtor večkrat poudari, da želijo njegovi odgovori spodbuditi novo iskanje in odkrivanje izvirnosti v bralcu. Sebe namreč označi za iskalca svoje izvirnosti, bivanjske srečnosti, ki zavestno sledi samemu sebi. Sebe vidi kot konja, „ki mora dirjati, drhteti, ker ima moč, ki jo mora poslati v oči, ušesa, roke, noge, ples in krike. Ali vsaj v vijuge pisala na papirju.“

Vlado Šav je rojen leta 1945 v Svetem Križu pri Trstu. Po diplomi na ljubljanski AGRFT je nadaljeval podiplomski šolanje na Poljskem, iz dramoterapije pa se je specializiral na Nizozemskem in v Angliji. Posvečal se je predvsem performansom, delavnicam aktivne kulture, seminarjem dramske terapije, publicistiki in literarnemu ustvarjanju v pripovedništvu in liriki.

O gledališču in ritualu je objavljal v mnogih slovenskih leposlovnih revijah in osrednjih časopisih, v Dokumentih slovenskega gledališkega muzeja je leta 1999 objavil esej Grotowski in naš čas.

Zadnje desetletje je zaznamoval s svojimi kolumnami v Delu, Sodobnosti, Reviji 2000 in Primorskih novicah. V zadnjem letu življenja (2008) je pripravil izbor teh kolumen, jih povezal v samostojna poglavja in svoji zadnji knjigi izbral naslov Vrelec.