Priporočamo

Pričujoča knjiga pripoveduje o epohalnosti prevrata, ki se je zgodil po drugi svetovni vojni. Prepleta se s čustvi in življenjskimi zgodbami istrskih ljudi, kot jih je avtorica spoznala med poročevalskim delom iz one B Svobodnega tržaškega ozemlja. Fikcija se izmenjuje z zgodovinskimi procesi, spomin z literarnim ustvarjanjem – vse zato, da postavlja v ospredje agrarno reformo, ki se je je do zdaj spominjala le turobna koprska uličica.

Dr. Borut Klabjan

Potovanje je osrednja metafora. To ni nepomembno popotništvo po geografskih koordinatah sveta, ampak veliko bolj zaznamujoča pot po prostorjih človekovega bivanja. Z njo sporoča, kako smo pravzaprav vsi iztrgani iz svojega bistva, iz tega, kar bi in kjer bi hoteli biti. Vsi smo nenehno na poti, smo neutrudni iskalci tistega varnega zatočišča, ki bi ga zmogli poimenovati naš dom.

Ignacija J. Fridl, iz spremne besede

3. knjiga Neapeljskega cikla

Lila in Elena previdno obnavljata svoje prijateljstvo. Njuni vlogi sta se zdaj zamenjali. Elena uživa v kratkotrajni pisateljski slavi in v varnosti vplivne družine, v katero se je omožila. Vendar v vlogi žene in matere težko najde čas in voljo za svoje delo. Fizično onemogla Lila pa se skorajda proti svoji volji vključi v boj za delavske pravice. Pri tem se pogumno zoperstavlja direktorju tovarne salam, v kateri dela, in fašističnim stražam, ki napadajo komuniste. A tisti trenutek, ko se zdi, da je njuna prihodnost že zapisana, se vse spet obrne na glavo.

Prva publikacija o slovenski nacionalni jedi, odkar je Republika Slovenija v letu 2017 zaščitila slovensko potico, za začetek orehovo, orehovo z rozinami, pehtranovo, pehtranovo s skuto in rozinovo. Sedaj je v postopku še zaščita slovenske potice kot zajamčene tradicionalne posebnosti v Evropski Uniji.

V Sloveniji poznamo čez 100 sladkih in slanih potic z različnimi nadevi, zato lahko s ponosom trdimo, da so potice najboljše ambasadorke naše kulinarike in gastronomije. Številni zanimivi okusi v testenih zvitkih z nadevi odražajo znanje in mojstrstvo izdelovanja potic. Knjiga vsebuje zanimiv in poučen zapis o tem, kako je nastala slovenska potica, o njenih najstarejših zapisih – prvi recept za potico je napisal Janez Vajkard Valvasor, pa o poticah v vsakdanjem življenju, v šegah in navadah, poticah v literaturi, likovni umetnosti in na kulinaričnih prireditvah. Na koncu so zbrani recepti za pripravo zaščitenih slovenskih potic s petimi nadevi.

Knjigo krasijo ilustracije Marka Kočevarja, kokoška Fani pa na duhovit in poučen način obrazloži dejstva o slovenski potici. Zato je pričujoča knjiga o slovenskih poticah namenjena širokemu krogu bralcev, še posebej mladim, ki naj bi prek okusov odkrivali dežele sveta ter vsakdanjike in praznike njihovih prebivalcev. Odraslim naj bo spodbuda, da bogato znanje izdelovanja potic ohranjajo in predvsem prenašajo na mlade generacije. Namenjena pa je tudi obiskovalcem naše dežele, da bodo spoznali in predvsem okusili potico; potico dobro jed, kajti boljše nima celi svet!

Broširana vezava z zavihkom, 13,5 x 18,0 cm, 64 strani.

Ne moremo si predstavljati odraščanja in doraščanja brez kosovirjev, škrata Kuzme, Pekarne Mišmaš, Sapramiške, Tacamuce, Smetiščnega muca, Vile Maline, Sovice Oke, Glavnega petelinčka…

Ob jubileju Svetlane Makarovič je izšla antologija njenih pravljic. Njene pravljice so izbrušene umetnine. S svojimi pripovedmi Svetlana Makarovič presega tabuje, opozarja na nerazumevanje in nesprejemanje drugačnosti, se postavlja na stran nemočnih in svobodnih bitij ter nasprotuje togim pravilom in avtoritetam. Oblikovala je samosvoj slog, za katerega so značilne živali, arhetipi, motivi iz ljudskega pripovedništva, mitološki liki ... V njenem pravljičnem svetu se poleg pravih živali pojavljajo tudi izmišljene zverinice (npr. kosovirji).

Kar 29 zlatih mačjih prej za otroke Svetlane Makarovič od Sapramiške do Sovice Oke. Štiri je ilustrirala sama, druge priznani slovenski ilustratorji in ilustratorke.

Svetlana Makarovič, slovenska pesnica, pisateljica, igralka, ilustratorka, šansonjerka – je vsestranska umetnica in ena najboljših in najpomembnejših ustvarjalk na področju kulture v Sloveniji. Ustvarila je mnogo del za otroke, mladino in odrasle. Njena mladinska besedila so postala del sodobne klasike in mladinskega kanona ter imajo posebno mesto v zgodovini slovenske mladinske književnosti. Za svoj umetniški opus je prejela mnoge nagrade, med drugim leta 2000 Prešernovo nagrado in leta 2011 Levstikovo nagrado za življenjsko delo.

Spomenik klasične književnosti v prevodu dr. Andreja Capudra, z reprodukcijami grafik Gustava Doréja.

Dante nas v svoji umetniško nedosežni Comedii ne popelje le skozi tri možne posmrtne svetove, kot se nam razodevajo v krščanskem izročilu, ampak se v njej sprehodi po vrhovih tedanje znanosti, umetnosti in politike, predvsem pa nam v verzih razkriva človeka – od brezen njegove grešnosti do višav njegove krepostnosti. Eno največjih mojstrovin svetovne literature v prepesnitvi Andreja Capudra, ki je zanjo prejel Sovretovo nagrado, dodatno bogatijo Doréjeve ilustracije.

Tone Pavček (1928–2011) je eden najbolj priljubljenih slovenskih pesnikov med bralci vseh generacij. Nekatere njegove pesmi so že ponarodele, njegove knjige pa se prodajajo v nakladah, ki so za poezijo fenomen tudi na svetovni ravni. Delo s preprostim naslovom Ena sama beseda na enem mestu prinaša vse njegove pesmi za odrasle v lično izdelani knjigi, vse od prve pesniške zbirke Pesmi štirih, ki jo je leta 1953 napisal skupaj z Janezom Menartom, Cirilom Zlobcem in Kajetanom Kovičem. Če so se takrat skupaj uveljavili kot predstavniki novoromantično usmerjenega intimističnega pesništva, pri čemer je bila Pavčkova lirika vitalistična, pesnik pa v razmerju do narave idiličen in harmoničen, je svoj vrh dosegel z refleksivno poezijo, ki obravnava tematiko smrti in življenja z vidika posameznika in skupnosti. Ker je bil Tone Pavček od leta 1972 do upokojitve med drugim glavni urednik Cankarjeve založbe, pričujoča knjiga ne bo le poklon njegovim zvestim bralcem, temveč tudi hvaležna dolžnost njegove založbe.

Ena sama beseda prinaša v eni knjigi vse Pavčkove pesmi za odrasle, iz zbirk: Pesmi štirih (1953), Sanje živijo dalje (1958), Ujeti ocean (1964), Zapisi (1972), Poganske hvalnice (1976), Dediščina (1983), Goličava (1988), Temna zarja (1996), Upočasnitve (1998), Starožitja (2004), Darovi (2005), Ujedanke (2006), Same pesmi o ljubezni (2008), Angeli (2012), Domu in rodu (2015), ter nove pesmi iz antologijskih zbirk Pesmi (1978) in Dolenjske bližine (1998).

Zamolčane zdravilne moči začimb

Avtorice: Sanja Lončar, Marija Kočevar Fetah, Sabina Topolovec, Nadja Baćac

Ko enkrat ugotovite, kakšne moči se skrivajo v začimbah, se spremeni vaše dojemanje zdravja in bolezni. Knjiga Ščepec Védenja ni zgolj prestavitev novih začimb in novih težav, pri katerih lahko te pomagajo. Je predvsem poglobljeni korak k odpiranju lastnih moči, da lahko vse navedeno začutimo tudi sami in z rastlinami vzpostavimo popolnoma drugačen odnos.

Kot pravijo avtorice: „Védenje je veliko več kot zgolj znanje.“ In prav to danes potrebujemo.

Priča smo vse bolj agresivnim poskusom kapitala, da se polasti zdravja in zdravil. V tej luči predstavlja knjiga Ščepec Védenja revolucijo v načinu mišljenja, videnja in čutenja zdravilnih moči narave.

Ne bo vam povedala zgolj, kaj začimbe zmorejo, temveč tudi, zakaj in kako. Zakaj tistega, kar so naši predniki znali prebrati v naravi, ne bi zmogli tudi mi? Možnost, da se lahko ozdravimo sami, na varen način in brez velikih stroškov, je naša pravica! To je eden izmed temeljev svobode vsakega posameznika.
Knjiga prinaša združitev védenja naših prednikov, izkušenj tradicionalnih medicin vsega sveta in sodobnih znanstvenih spoznanj, ki nedvomno potrjujejo, da so začimbe pametna, varna in učinkovita naravna zdravila.
Pomagajo tudi tam, kjer uradna medicina nima rešitev in zdravi zgolj simptome – pri virusu HIV, herpesu, okužbah z bakterijami, odpornimi na antibiotike, pri multipli sklerozi, demenci, Alzheimerjevi in Parkinsonovi bolezni, boleznih srca in ožilja, hormonskih težavah itd.

In ker so trditve, ki jih boste v tej knjigi prebrali, včasih zares osupljive, je temu primerna tudi teža dokazov, ki še nikoli v svetovni literaturi niso bili zbrani in objavljeni na enem mestu.

51. knjiga v zbirki Glasovi zajema folklorne in spominske pripovedi s hribov, planot, iz grap in kotlin od Porezna do Javornika in od Vojskega do Zavratca. Iz 748 folklornih in spominskih pripovedi, ki so zajete v enajst razdelkov, spoznamo, kakšen je  izvor, krajevna, ledinska in hišna imena, kako so ljudje živeli v preteklosti, kako so se preživljali, kateri zgodovinski dogodki so jih najbolj zaznamovali, s čim so se ukvarjali, kakšni so bili njihove šege, verovanja, praznoverja in praznovanja, izvemo pa tudi, da so se znali pošaliti in videti svetlo plat življenja. Pripovedi so bile zbrane v različnih časovnih obdobjih, večina med njimi prvotno ni bila namenjena za to zbirko. Vanjo so vključeni rokopisi iz zapuščine Janeza Dolenca iz obdobja, ko je poučeval na učiteljišču v Tolminu, zapisi iz brošur različnih šol in društev ter sveža besedila, zbrana prav v zadnjem času. Nekaj jih je zapisanih v narečju, večina pa knjižno. Naj vsakemu bralcu srečanje z njimi prinese novih spoznanj o življenju v preteklosti ter privabi nasmeh na obraz.

Zgodovinarka, pisateljica, pesnica, dramatičarka, filmarka in prevajalka Assia Djebar (1936–2015) se je rodila kot Fatima-Zohra Imalayène v alžirskem Cherchellu (eni od številnih antičnih Cezarej v Sredozemlju). V preko pol stoletja literarnega delovanja je ustvarila obsežen in raznovrsten opus, s katerim se uvršča med najvplivnejša severnoafriška literarna imena. Veliko se je ukvarjala z vprašanji jezika (alžirska jezikovna realnost obsega berberščino, narečno in klasično arabščino, francoščino), zgodovine in spomina, vselej prek arheologije zamolčanih in utišanih ženskih glasov, njihovih zgodb in izkušenj. 

V izhodišču knjige Alžirske ženske v svojih sobanah (1980) se zastavlja vprašanje, kakšno je mesto žensk v alžirskem povojnem oziroma poosamosvojitvenem družbenem in političnem redu.