10 naj

Donna Tartt je kultna ameriška pisateljica, ki jo imajo mnogi za literarnega genija, čeprav je doslej napisala »le« tri romane. Za Liščka, svetovno uspešnico, prevedeno v številne jezike, je leta 2014 prejela tudi Pulitzerjevo nagrado.

Kriminalni roman Pogodba, dobitnik nagrade modra ptica 2018, je literarni prvenec, povezan s temo, ki jo avtorica zelo dobro pozna. Prvi umor se zgodi v prestižni četrti, v vili enega najuspešnejših rimskih odvetnikov. Sledi še prometna nesreča na drugem koncu Rima in samomor mafijskega bossa v zaporu … Raziskovanje zakulisnega dogajanja iz novic črne kronike nas odpelje v osrčje mafijskega dogajanja. Glavni akterji – kriminalisti, novinarji, tožilci in politiki – imajo marsikdaj tudi zavezujočo skupno preteklost. Njihove ljubezenske in prijateljske vezi se prepletajo s službenimi dolžnostmi, in meje med tem, kje se konča država in začne mafija, so zelo zabrisane.

Mojca Širok, publicistka in novinarka RTV Slovenija, je bila trinajst let dopisnica iz Italije in Vatikana. Prve reportaže o sicilijanski mafiji je pisala za tednik Mladina, za RTVS je posnela dokumentarni film Molk v Palermu, in tudi knjige, ki jih je izdala (Zadnji rimski cesar, Oblast brez obraza in Od Benedikta do Frančiška), so povezane z italijanskim kulturnim in političnim življenjem.

Dnevniški zapisi novinarja Erika Tlomma nas popeljejo v Medsočje, kraj, ki leži nekje v Soški dolini. Mestno lepotico najdejo mrtvo, razgaljeno in privezano na razklano lipo sredi trga. Izkaže se, da ni razklana le lipa, temveč tudi zgrožena lokalna skupnost. Zaradi nenavadnosti primera na teren vpokličejo posebno detektivko, Dante D., s katero stopi Erik Tlomm v partnersko preiskovalno razmerje.

Medsočje je detektivski roman, ki se drži žanrskih pravil tako, da jih krši, pri tem pa preskakuje v registre psihološkega, filozofskega, nadnaravnega, grozljivega. Nič ni tako, kot se zdi …

V svoji sedmi narečjeslovni monografiji Raznovrstnost narečnih govorov na Koprskem Bertoki, Puče, Sv. Anton, dialektologinja Suzana Todorović obravnava tri narečne govore na Koprskem in z njimi prikazuje jezikovno raznovrstnost v tem delu Istre. Narečna podoba Koprskega je namreč veliko bolj pestra kot (narečni) podobi Izolskega in Piranskega; medtem ko na teh dveh območjih domačini govorijo le šavrinsko podnarečje slovenskega istrskega narečja in eno od dveh različic istrskobeneškega narečja, na Koprskem obstajajo rižanski in šavrinski govori slovenskega narečja in obe različici istrobeneščine.

Jezikovno kompleksnost tega sicer zelo majhnega, a jezikovno bogatega dela Istre avtorica predstavlja s podatki, ki jih je pridobila z narečjeslovnimi raziskavami v Bertokih, na Pučah in v Svetem Antonu. Med Bertoṡani italijanskega porekla je proučevala istrskobeneški, med Pyčarje šavrinski med Antuənce parižanski govor. V raziskavi je sodelovalo enaindvajset narečnih govorcev.

Narečno raznovrstnost Koprskega je avtorica osvetlila z zgodovinskimi dejstvi, narečnim izrazjem, besedili, pesmimi, pregovori ter z dognanji, ki jih je predstavila v svojih prejšnjih šestih knjigah. Opise stanj narečij v treh obravnavanih krajih je dopolnila z dragocenimi zapisi v domačem jeziku.

Nabor esejev Emme Goldman je prvi prevod njenih besedil v slovenščino. Delno so zajeti  iz njenega najbolj poznanega dela Anarchism and Other Essays, delno pa iz njenih politično aktivističnih objav. Odločitev za izbor njenih besedil, v katerih se posveča vprašanju emancipacije žensk, izhaja predvsem iz ugotovitve, da se kljub temu, da je od datuma objave esejev pred skoraj sto leti, ni spremenilo kaj dosti. Besedila Emme Goldman odlikuje poljudna, a faktično točna sinteza družbenih razmer kot kritika družbene hipokrizije. Njen slog je eleganten, jedrnat in duhovit, spretno zna naslavljati svoje občinstvo.

Emma Goldman je bila znana po svojem političenm aktivizmu, pisanju in govorih. Pomembno je prispevala k razvoju anarhistične politične filozofije v Severni Ameriki in Evropi v prvi polovici 20. stoletja.

Gospod Artur Sammler je intelektualec, ki je preživel holokavst, zdaj pa ga spremljamo v 60. letih prejšnjega stoletja, ko v New Yorku občasno poučuje na univerzi Kolumbija. Počuti se ujetega v družbi, ki so jo obnorele obljube o bleščeči prihodnosti (pristanek na luni, neskončne možnosti), in opaža, da bolj lagodno in razkošno življenje vodi ljudi samo v vedno večje trpljenje. Za gospoda Sammlerja živeti dobro pomeni narediti to, »kar se od njega pričakuje«. Tok pripovedi se vrti okrog konflikta med intelektom in intuicijo, med biti aktiven v svetu in biti zgolj njegov opazovalec. Ob koncu romana Sammlerju uspe odkriti ravnovesje in sočutnost, ki mu pomaga premostiti razlike, ki ga ločijo od soljudi.
 

Urednici obsežne monografije Šavrinka Ingrid Celestina in Suzana Todorović sta k osvetlitvi te pomembne in veličastne figure povabili poznavalce, raziskovalce in ljubitelje istrske kulture, ki so vlogo Šavrinke prikazali z različnih zornih kotov. V knjigi so tako združeni pogledi pisatelja, zgodovinarja, geografinje, etnologinj, poznavalke pomorstva, poznavalke preteklega življenja v Istri, umetnostne zgodovinarke, dialektologinje, poznavalke istrske književnosti, poznavalke istrske noše, nutricionistke, istrskega glasbenika, gledališke igralke in ljubitelja istrske narečne besede. Knjiga, ki jo sestavlja 14 samostojnih prispevkov, je poklon pótovkam, izjemnim istrskim ženskam. Vsebuje več kot 200 fotografij in dokumentov.

V sanjah je vsak izmed nas Ivan Cankar. In če bi bil Netflixova serija, bi ga lahko eksali v eni noči. Pa ni.
Za eksanje Cankarja – za krokanje z njim – potrebuješ precej več noči. Celo več, kot jih je v njegovi Nini.
A sam sem sklenil natanko to: da ga bom eksal kot Neflixovo serijo – od prve pesmi do zadnjega pisma. Skakal sem mu v besedo – on pa meni.
To, kar je v knjigi Ivan Cankar: eseji o največjem, je poročilo o tej krokariji.
– MŠ, jr.
Na klancu, Vrhnika

Glasovi Kajetana Koviča, Janeza Menarta, Toneta Pavčka in Cirila Zlobca, združeni v sodobni pesniški mit — zbirko, ki se je med ljubitelji poezije, dobesedno rečeno, povsem udomačila. Postala je verjetno najbolj znana pesniška zbirka povojnega časa, ki jo poznajo (in cenijo) celo tisti, ki po poeziji redko posežejo. Doživela je mnogo ponatisov, njena priljubljenost pa ni nič manjša kot ob izidu leta 1953. (emka.si)

 Zgodba o Ivanu Cankarju, enemu najpomembnejših slovenskih pisateljev, ki bo nekaj značilnosti iz njegovega življenja približala najmlajšim bralcem.

 "Pričakovati od ustvarjalnega človeka, da bo prenehal ustvarjati, je enako, kot bi od delovnega človeka pričakovali, da bo prenehal delati."

Mojiceja Podgoršek.